LAPANJA PRIMOŽ, PISK ALEŠ in ZORC - SEVERNA TRIGLAVSKA   SLOVENSKA SMER (zimske razmere) 30. november 2007
primoz1
primoz2
primoz3
primoz4
V sredo 28. novembra 2007 me je poklical Aleš (Pisk) in vprašal, če bi šla plezat v Severno triglavsko steno - Slovensko smer, ker, da je že dan prej poizkušal s soplezalcem Zorcem (Tratnik Zoran) iz Spodnje Idrije, vendar jima ni uspelo, ker sta zgrešila smer. Zaradi zimskih razmer sem bil siguren, da ne misli resno, ko pa mi je zatrjeval, da so razmere dobre mi je predlog postal všeč. »Zmenjeno«, sem mu rekel in mu hkrati povedal, da je stvar izvedljiva v petek 30. novembra, vendar moram biti ob 19.00 uri že v službi na MMP Robič.

V petek 30. novembra ob 04.30 uri sem že trobil pred Piskovo hišo. Skupaj z Zorcem smo se čez Razpotje odpeljali v Škofjo loko, od tam preko Kranja in Jesenic do Mojstrane, tam pa smo zavili proti dolini Vrat. Ob 06.00 uri smo začeli pešačiti proti izhodišču smeri. Pri hoji proti vstopu v smer sem opazoval smer in opazil, da je zasnežena od prve tretjine dalje. Imel sem občutek, da bo zeblo v prste, saj je že v Vratih na termometru kazalo -7°C. Ob 07.55 uri smo opremljeni vstopili v smer. Pisk je za začetek izbral nekoliko začinjeno varianto, »da se ugrejemo«, je rekel. Po skalnem plezanju in plazenju po ozkem kaminu pridemo do skal čez katere je bil razpotegnjen tanek film ledu-požled. Po teh nekaj raztežajih ni zeblo nikogar več. Obujemo dereze, v roke vzamemo cepine in nadaljujemo vzpon.

Nekaj »skokov« je bilo prav sitnih zaradi tanke plasti snega in požleda po skalah. Ni se dalo niti dobro zapičiti cepina, niti prosto plezati. Z malo trme nam je uspelo priti do prav lepega, trdega snega, po katerem je bilo plezanje pravi užitek. Okoli 12.00 ure smo prilezli do vrha stene.

Tedaj pa je nastopil za nas najtežji oz. najkočljivejši del ture. Potrebno je bilo poiskati pot »Čez prag« po kateri smo nameravali sestopiti v dolino. Po uri in pol tavanja po zasneženih pobočjih končno pridemo do signala na telefonu, preko katerega pri Piskovem »fotru« dobimo dobre informacije o poteku poti. S skupnimi močmi nam po metodi večkratnih poizkusov uspe. Ura je kazala 16.10, ko smo prispeli do parkiranega vozila. Prijetno utrujeni in polni vtisov se peljemo proti domu.

Kljub temu, da smo bili za moj šiht na Robiču nekoliko pozni, se pivu pri Silvi v Gorenji vasi nismo odrekli.

Primož
Na prvo stran