Potrdili smo dejstvo, da je srečanje v Paklenici - tradicionalno. Nobenega dvoma ni bilo, ali se bomo tam spet srečali ali ne. Vprašanje je bilo le, kdo bo spet zraven in kdo ne. Ni enostavno uskladiti vse interese, družina, služba, razni posli … vse to marsikoga zadrži doma. A jedro ostaja isto. Tisti, ki so termin sprejeli kot stalno rezervacijo, so me klicali le še za potrditev natančnega datuma. A zadnji teden v septembru ostaja rezerviran za Paklenico.
Priprave in najave so vsako leto iste. Kar nekaj fantov se je spet prijavilo, a so potem bili žrtev življenjskih situacij, enega je zadržal posel, drugega poškodba, spet tretjega zdravje. Fantje iz AL-JAM-a, so bili ravno v tem terminu polno zasedeni. Upamo lahko le, da bo za njih bodočnost v tem terminu prizanejslivejša. Marsikateri robček je poln sline in solz obtičal v košu, ko smo se spomnili na našega stalnega člana Škofa. Doma ga je zadržala situacija, ki je bila po vrednosti močnejša, kot pot v kanjon pod Velebitom. Tega nikakor nismo mogli razumeti, a smo na koncu le sprejeli. Vedeli smo, da lahko vsakega od nas doleti kaj takega, da bi moral odpovedati to pot. Kot vsako leto, smo tudi to leto pogrešali našega najimenitnejšega plezalca Martina. Pred odhodom nam je dal vedeti, da bo z nami. Veseli smo bili tega, a raje bi ga trepljali po rami, ko bi nam kazal svoje umetnine v skali.
Zelo smo bili veseli, da se nam je pridružil sin našega najstarejšega člana Vojca. Pregovor: kakor oče - tako sin - se je potrdil. Ob plezalnih spretnostih, sta nam pokazala tudi hojo po Slackline-u - napeti gurtni med drevesoma. Najbolj pa sta nas navdušila ob večerih, ko sta vsak na svojo kitaro odigrala venček zimzelenih v različnih preoblekah. Sprehajalna pot ob morju takoj pod balkonom, kjer smo bivali, je bila te večere še posebno polna.
Najbolj pa nas je navdušil Andro, ki je bil tokrat z nami tudi v resnici. Vse dosedanje termine nas spremljal le v mislih, kot nam je doma povedal ob analizi vsakoletnega srečanja.
Naše srečanje pa se ne začne v Starem gradu ali v kanjonu Paklenice. Začne se že v Kobaridu, od koder Bine krene že zgodaj zjutraj. Le tako lahko pravočasno prispe na prvo točko naše poti. Letos je bil to lokal ob trgovske centru v Postojni. Tam sta ga čakala Grižonova ata in sin. Bene je mene pobral doma in skupaj sva šla do Andreja. Rugzak, suhe klobase in kruh in že smo drveli proti Postojni.
Srečanje starih alpinistov je res ganljiv trenutek. Redki športi tako globoko režejo v drevo spominov in prijateljstva. Ko si enkrat z nekom na štriku, je to popkovina za celo življenje. Zavedanje, da je naše življenje odvisno od soplezalca, pusti neizbrisane sledi. Andro, Bene, Vojc in Bine so se v kompletu srečali po mnogih letih. Pa raje ne omenjam številk, ker tukaj nič ne štejejo. Spomini so tako sveži, vsak oprimek se še čuti na prstih, noge pod mizo iščejo primeren stop. Nismo si še vsega povedali, ko smo se zavedli, da smo ob obujanju vseh vragolij v stenah, preko Reke, Senja in Karlobaga, prispeli v Stari grad. Tu sta nas že čakala v že sedaj tradicionalnem prebivališču, Branko in Biserka. Njuna hiša je le nekaj korakov od morja in nam predstavlja idealno mesto, kjer se lahko srečujemo. Njuna gostoljubnost in prijaznost nam predstavlja domačnost, kot smo je vajeni iz mnogih gorskih postojank.
Preplezali smo mnoge smeri, v nekatere smo tudi vstopili. V mnoge le s pogledi. Toliko je spominov, ki se tukaj obudijo. Toliko oprimkov, ki jih začutimo pod prsti, zahteva svojo energijo in stisk, ki se pojavi, skoraj zdrobi steklo kozarca s penečo vsebino.
Redko katera družba v kanjonu Paklenice je starejša od naše. Večino njih se je rodilo po tistem, ko so naši fantje že pisali zgodovino tukajšnjim stenam. A videz, kot vedno, zelo vara. Prsti so še vedno močni, noge navajene minimalnih stopov, volja je jeklena. Skala se že na daleč trese, ko se ji približujemo in preplezana smer ostane v naših srcih in spominu za večno.
Kitara in pesem ima v kanjonu prav poseben zvok. Mnogo turistov, ki prihaja občudovat enega najlepših stvaritev narave v tem delu Evrope, je veselih, da jim digitalna tehnika omogoča skoraj neomejeno število posnetkov. Pa nismo zaradi tega tako radostni. Ob pogledu na čudovite bele stene, nam naša srca in misli proizvajajo toliko serotonina, da se glasilke čudežno spremenijo v tiste od Domicelja, Šifrerja, Kreslina in drugih. Iz mnogih sten je že zadonela: «Slovenija od kod lepote tvoje«, da sta mi ob srečanju na štantu, plezalca iz Izraela rekla - a ti si tisti in da sta ob poslušanju pomislila da - saj Alfi Nipič pa ja ne pleza.
Mogoče je težko razumeti napisano, poveličevanje občutkov in vtisov, ampak le tistim, ki še niso bili tam. Mi, ki smo bili, vemo, in to nas polni - do vrha in ko bo leto naokoli, gremo spet - na polnjenje življenjske energije - v Paklenico.
V imenu Andreja Avblja - Androta
Borisa Benedičiča - Beneta
Vojca in Simona Grižona
Albina Kusterleta - Bineta
Bojan Vašl
Priprave in najave so vsako leto iste. Kar nekaj fantov se je spet prijavilo, a so potem bili žrtev življenjskih situacij, enega je zadržal posel, drugega poškodba, spet tretjega zdravje. Fantje iz AL-JAM-a, so bili ravno v tem terminu polno zasedeni. Upamo lahko le, da bo za njih bodočnost v tem terminu prizanejslivejša. Marsikateri robček je poln sline in solz obtičal v košu, ko smo se spomnili na našega stalnega člana Škofa. Doma ga je zadržala situacija, ki je bila po vrednosti močnejša, kot pot v kanjon pod Velebitom. Tega nikakor nismo mogli razumeti, a smo na koncu le sprejeli. Vedeli smo, da lahko vsakega od nas doleti kaj takega, da bi moral odpovedati to pot. Kot vsako leto, smo tudi to leto pogrešali našega najimenitnejšega plezalca Martina. Pred odhodom nam je dal vedeti, da bo z nami. Veseli smo bili tega, a raje bi ga trepljali po rami, ko bi nam kazal svoje umetnine v skali.
Zelo smo bili veseli, da se nam je pridružil sin našega najstarejšega člana Vojca. Pregovor: kakor oče - tako sin - se je potrdil. Ob plezalnih spretnostih, sta nam pokazala tudi hojo po Slackline-u - napeti gurtni med drevesoma. Najbolj pa sta nas navdušila ob večerih, ko sta vsak na svojo kitaro odigrala venček zimzelenih v različnih preoblekah. Sprehajalna pot ob morju takoj pod balkonom, kjer smo bivali, je bila te večere še posebno polna.
Najbolj pa nas je navdušil Andro, ki je bil tokrat z nami tudi v resnici. Vse dosedanje termine nas spremljal le v mislih, kot nam je doma povedal ob analizi vsakoletnega srečanja.
Naše srečanje pa se ne začne v Starem gradu ali v kanjonu Paklenice. Začne se že v Kobaridu, od koder Bine krene že zgodaj zjutraj. Le tako lahko pravočasno prispe na prvo točko naše poti. Letos je bil to lokal ob trgovske centru v Postojni. Tam sta ga čakala Grižonova ata in sin. Bene je mene pobral doma in skupaj sva šla do Andreja. Rugzak, suhe klobase in kruh in že smo drveli proti Postojni.
Srečanje starih alpinistov je res ganljiv trenutek. Redki športi tako globoko režejo v drevo spominov in prijateljstva. Ko si enkrat z nekom na štriku, je to popkovina za celo življenje. Zavedanje, da je naše življenje odvisno od soplezalca, pusti neizbrisane sledi. Andro, Bene, Vojc in Bine so se v kompletu srečali po mnogih letih. Pa raje ne omenjam številk, ker tukaj nič ne štejejo. Spomini so tako sveži, vsak oprimek se še čuti na prstih, noge pod mizo iščejo primeren stop. Nismo si še vsega povedali, ko smo se zavedli, da smo ob obujanju vseh vragolij v stenah, preko Reke, Senja in Karlobaga, prispeli v Stari grad. Tu sta nas že čakala v že sedaj tradicionalnem prebivališču, Branko in Biserka. Njuna hiša je le nekaj korakov od morja in nam predstavlja idealno mesto, kjer se lahko srečujemo. Njuna gostoljubnost in prijaznost nam predstavlja domačnost, kot smo je vajeni iz mnogih gorskih postojank.
Preplezali smo mnoge smeri, v nekatere smo tudi vstopili. V mnoge le s pogledi. Toliko je spominov, ki se tukaj obudijo. Toliko oprimkov, ki jih začutimo pod prsti, zahteva svojo energijo in stisk, ki se pojavi, skoraj zdrobi steklo kozarca s penečo vsebino.
Redko katera družba v kanjonu Paklenice je starejša od naše. Večino njih se je rodilo po tistem, ko so naši fantje že pisali zgodovino tukajšnjim stenam. A videz, kot vedno, zelo vara. Prsti so še vedno močni, noge navajene minimalnih stopov, volja je jeklena. Skala se že na daleč trese, ko se ji približujemo in preplezana smer ostane v naših srcih in spominu za večno.
Kitara in pesem ima v kanjonu prav poseben zvok. Mnogo turistov, ki prihaja občudovat enega najlepših stvaritev narave v tem delu Evrope, je veselih, da jim digitalna tehnika omogoča skoraj neomejeno število posnetkov. Pa nismo zaradi tega tako radostni. Ob pogledu na čudovite bele stene, nam naša srca in misli proizvajajo toliko serotonina, da se glasilke čudežno spremenijo v tiste od Domicelja, Šifrerja, Kreslina in drugih. Iz mnogih sten je že zadonela: «Slovenija od kod lepote tvoje«, da sta mi ob srečanju na štantu, plezalca iz Izraela rekla - a ti si tisti in da sta ob poslušanju pomislila da - saj Alfi Nipič pa ja ne pleza.
Mogoče je težko razumeti napisano, poveličevanje občutkov in vtisov, ampak le tistim, ki še niso bili tam. Mi, ki smo bili, vemo, in to nas polni - do vrha in ko bo leto naokoli, gremo spet - na polnjenje življenjske energije - v Paklenico.
V imenu Andreja Avblja - Androta
Borisa Benedičiča - Beneta
Vojca in Simona Grižona
Albina Kusterleta - Bineta
Bojan Vašl
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
