ZUGSPITZE in WILDSPITZE - od 29. 6. do 1. 7. 2009
Člani planinske sekcije ŠD »GAMS« Kobarid smo lani po osvojitvi Piz Buina sklenili, da v letošnjem letu osvojimo drugi najvišji vrh sosednje Avstrije Wildspitze in turistično obiščemo najvišji vrh Nemčije Zugspitze.
Tako smo se dne 29.6.2009 ob 03.00 uri člani ŠD »Gams« Kobarid v sestavi Stane, Albin, Ljubo, Vladimir, Danica, Dušan, Aleš, Damjan in Jordan - Huljo odpeljali iz Kobarida proti gori Zugspitze (2964 m), ki se nahaja na meji med Avstrijo in Nemčijo. Iz Slovenije smo izstopili na mejnem prehodu Predel in ponovno z mejno kontrolo vstopili v Italijo. Pot smo nato nadaljevali skozi Avstrijo mimo Salzburga v Nemčijo vse do Garmisch Partenkirchna, kjer smo v bližini gore Zugspitze ponovno vstopili v Avstrijo. Do spodnje postaje Tiroler Seilbanh na Zugspitze v bližini kraja Ehrwald smo prišli ob 09.00 uri. Utrujeni od dolge poti smo se pošteno pretegnili, kupili vozovnice in se z gondolsko žičnico odpeljali v jutranjo meglo proti razgledni ploščadi na vrhu gore .
Zugspitze (2964 m) je najvišja gora Nemčije. Nanjo peljeta dve gondolski žičnici in sicer iz avstrijske in nemške strani. Sami smo se odločili, da se peljemo nanjo iz avstrijske smeri. Tiroler Seilbanh je prva žičnica na vrh gore, ki so jo pognali že daljnega leta 1926, ki pa so jo pred nekaj leti popolnoma obnovili. Na razgledni ploščadi smo se kljub občasni megli dobro razgledali po okolici, obiskali tudi sam nemški vrh gore in se pri križu tudi fotografirali. Obiskali smo muzej nastanka žičnice in kupili nekaj spominkov in razglednic. Kmalu smo turistični vzpon na najvišji gori Nemčije zaključili s spustom z gondolsko žičnico v dolino.
Po skromni malici smo zasedli mesta v kombiju in se odpeljali do pravljične vasice Vent, ki se nahaja na 1900 m. v osrčju Otztalskih alp. Tu smo se opremili s potrebno opremo in se z dvosedežnico odpeljali do zgornje postaje Stablein na višini 2365 m in tako prihranili dve urno pešačenje. Oprtali smo težke nahrbtnike in se peš odpravili do 1,5 ure oddaljene koče Breslauer hutte na 2844 m. Najprej smo se dobro odpočili, pojedli večerjo in spili vrček ali dva ne najboljšega piva, ki pa je v tej situaciji prišel kar prav. Pripravili smo vse za zgodnji vzpon in odšli spat.
Dne 30.6.2009 ob 04.30 uri je Bine ukazal vstajanje. Danica je skuhala obvezno jutranjo kavo. Pojedli smo »šfoh« zajtrk in se pripravili na odhod. Dušan je po načrtu ostal še v postelji in bi nas počakal v koči. Ob 05:30 uri je sledil odhod proti ledeniškemu sedlu Mitterkarjoch in vrhu Wildspitze 3772m. Vreme je bilo jasno, jutro pa primerno hladno. Na višini okoli 3200 m nas je že pričakal ledenik. V hitrem tempu smo prisopihali do vznožja Mitterkarjocha. Tam smo nadeli ledeniško opremo, dereze, čelade in pohodne palice zamenjali s cepini. Ledenik je postal precej bolj strm. Po osvojenem sedlu Mitterkarjoch smo pot nadaljevali po ledeniku v smeri vrha. Vmes je že vzšlo sonce, katerega je občasno zastrla megla, pihati pa je začel kar močan veter. Iz megle se je občasno pokazal križ na vrhu gore. Sneg na ledeniku je bil zmrznjen, tako, da so bili pogoji za hojo res odlični. Nekaj pred 9.00 uro smo stopili na vrh Wildspitze 3772 m, ki je tudi drugi najvišji vrh Avstrije. Najprej smo si čestitali, naredili nekaj fotografskih posnetkov, opravili krst novopečenega gornika - apinista Damjana. Po walkie - talkiu smo vzpostavili zvezo z Dušanom, ki se je medtem brez naše vednosti povzpel do bližnjega vrha Urkundholm na 3140 m in tako postavil svoj osebni višinski rekord. Vsi smo se kasneje srečno vrnili v kočo, kjer smo se okrepčali z tekočim vitaminom B12 in nekaj malega tudi pojedli. Tudi Dušana je čakal njegov krst.. Kmalu smo se peš spustili do dvosedežnice, ter nato z njo v vasico Vent, kjer smo najprej spravili težke nahrbtnike v kombi. Po krajšem počitku smo se odpeljali v bližnji Solden, kjer smo poiskali kamp. Po izbiri mesta in obvezni prijavi v recepciji smo postavili tri šotore, skuhali težko pričakovano pašto , vmes pa se še stuširali. Po okrepčilnem obroku res odlične pašte smo nazdravili Damjanovemu rojstnemu dnevu in spili kakšno pivce po večerji. O nočnem obisku Soldna pa mogoče kdaj drugič… V šotorih smo prespali noč.
Dne 1.7.2009 v zgodnjih dopoldanskih urah smo se odpeljali proti domu. Peljali smo se čez prelaz Timmelsjoch oz. Passo Rombo na višini 2509 m v Italijo. Pot čez prelaz je bilo pravo doživetje saj nas je spremljala razgibana okolica zelenih pašnikov z ovcami in kravami, ki se tam pasejo, čudovitega gorskega cvetja, do snežnih prostranstev proti vrhu prelaza, kjer je ponekod ob cesti še okoli meter snega. Z prelaza smo se po ponovni mejni kontroli italijanskih policistov spustili v dolino in ponovno povzpeli na prelaz Giovo na 2094 m Odpeljali smo se v smeri Innichena in nato čez prelaza Monte Croce 1636 m in Sappada 1276 m proti Sloveniji. V Kobarid smo prispeli nekaj minut po 20.00 uri. Po pakiranju svojih stvari iz kombija smo se poslovili z obljubo, da drugo leto organiziramo podobno odpravo na švicarski Monsch v pogorju Jungfraua.
V teh treh dneh smo doživeli veliko, predvsem pa smo uživali v druženju, izvedli začrtan vzpon in ob tem videli še delček naše širše domovine Evrope. Vse skupaj pa bi težko izvedli, če nam pri tem ne bi pomagalo društvo IPA in PU Nova Gorica, ki nam je omogočila uporabo kombija in nekateri sponzorji. Vsem se iskreno zahvaljujemo.
Dušan in Stane
Člani planinske sekcije ŠD »GAMS« Kobarid smo lani po osvojitvi Piz Buina sklenili, da v letošnjem letu osvojimo drugi najvišji vrh sosednje Avstrije Wildspitze in turistično obiščemo najvišji vrh Nemčije Zugspitze.
Tako smo se dne 29.6.2009 ob 03.00 uri člani ŠD »Gams« Kobarid v sestavi Stane, Albin, Ljubo, Vladimir, Danica, Dušan, Aleš, Damjan in Jordan - Huljo odpeljali iz Kobarida proti gori Zugspitze (2964 m), ki se nahaja na meji med Avstrijo in Nemčijo. Iz Slovenije smo izstopili na mejnem prehodu Predel in ponovno z mejno kontrolo vstopili v Italijo. Pot smo nato nadaljevali skozi Avstrijo mimo Salzburga v Nemčijo vse do Garmisch Partenkirchna, kjer smo v bližini gore Zugspitze ponovno vstopili v Avstrijo. Do spodnje postaje Tiroler Seilbanh na Zugspitze v bližini kraja Ehrwald smo prišli ob 09.00 uri. Utrujeni od dolge poti smo se pošteno pretegnili, kupili vozovnice in se z gondolsko žičnico odpeljali v jutranjo meglo proti razgledni ploščadi na vrhu gore .
Zugspitze (2964 m) je najvišja gora Nemčije. Nanjo peljeta dve gondolski žičnici in sicer iz avstrijske in nemške strani. Sami smo se odločili, da se peljemo nanjo iz avstrijske smeri. Tiroler Seilbanh je prva žičnica na vrh gore, ki so jo pognali že daljnega leta 1926, ki pa so jo pred nekaj leti popolnoma obnovili. Na razgledni ploščadi smo se kljub občasni megli dobro razgledali po okolici, obiskali tudi sam nemški vrh gore in se pri križu tudi fotografirali. Obiskali smo muzej nastanka žičnice in kupili nekaj spominkov in razglednic. Kmalu smo turistični vzpon na najvišji gori Nemčije zaključili s spustom z gondolsko žičnico v dolino.
Po skromni malici smo zasedli mesta v kombiju in se odpeljali do pravljične vasice Vent, ki se nahaja na 1900 m. v osrčju Otztalskih alp. Tu smo se opremili s potrebno opremo in se z dvosedežnico odpeljali do zgornje postaje Stablein na višini 2365 m in tako prihranili dve urno pešačenje. Oprtali smo težke nahrbtnike in se peš odpravili do 1,5 ure oddaljene koče Breslauer hutte na 2844 m. Najprej smo se dobro odpočili, pojedli večerjo in spili vrček ali dva ne najboljšega piva, ki pa je v tej situaciji prišel kar prav. Pripravili smo vse za zgodnji vzpon in odšli spat.
Dne 30.6.2009 ob 04.30 uri je Bine ukazal vstajanje. Danica je skuhala obvezno jutranjo kavo. Pojedli smo »šfoh« zajtrk in se pripravili na odhod. Dušan je po načrtu ostal še v postelji in bi nas počakal v koči. Ob 05:30 uri je sledil odhod proti ledeniškemu sedlu Mitterkarjoch in vrhu Wildspitze 3772m. Vreme je bilo jasno, jutro pa primerno hladno. Na višini okoli 3200 m nas je že pričakal ledenik. V hitrem tempu smo prisopihali do vznožja Mitterkarjocha. Tam smo nadeli ledeniško opremo, dereze, čelade in pohodne palice zamenjali s cepini. Ledenik je postal precej bolj strm. Po osvojenem sedlu Mitterkarjoch smo pot nadaljevali po ledeniku v smeri vrha. Vmes je že vzšlo sonce, katerega je občasno zastrla megla, pihati pa je začel kar močan veter. Iz megle se je občasno pokazal križ na vrhu gore. Sneg na ledeniku je bil zmrznjen, tako, da so bili pogoji za hojo res odlični. Nekaj pred 9.00 uro smo stopili na vrh Wildspitze 3772 m, ki je tudi drugi najvišji vrh Avstrije. Najprej smo si čestitali, naredili nekaj fotografskih posnetkov, opravili krst novopečenega gornika - apinista Damjana. Po walkie - talkiu smo vzpostavili zvezo z Dušanom, ki se je medtem brez naše vednosti povzpel do bližnjega vrha Urkundholm na 3140 m in tako postavil svoj osebni višinski rekord. Vsi smo se kasneje srečno vrnili v kočo, kjer smo se okrepčali z tekočim vitaminom B12 in nekaj malega tudi pojedli. Tudi Dušana je čakal njegov krst.. Kmalu smo se peš spustili do dvosedežnice, ter nato z njo v vasico Vent, kjer smo najprej spravili težke nahrbtnike v kombi. Po krajšem počitku smo se odpeljali v bližnji Solden, kjer smo poiskali kamp. Po izbiri mesta in obvezni prijavi v recepciji smo postavili tri šotore, skuhali težko pričakovano pašto , vmes pa se še stuširali. Po okrepčilnem obroku res odlične pašte smo nazdravili Damjanovemu rojstnemu dnevu in spili kakšno pivce po večerji. O nočnem obisku Soldna pa mogoče kdaj drugič… V šotorih smo prespali noč.
Dne 1.7.2009 v zgodnjih dopoldanskih urah smo se odpeljali proti domu. Peljali smo se čez prelaz Timmelsjoch oz. Passo Rombo na višini 2509 m v Italijo. Pot čez prelaz je bilo pravo doživetje saj nas je spremljala razgibana okolica zelenih pašnikov z ovcami in kravami, ki se tam pasejo, čudovitega gorskega cvetja, do snežnih prostranstev proti vrhu prelaza, kjer je ponekod ob cesti še okoli meter snega. Z prelaza smo se po ponovni mejni kontroli italijanskih policistov spustili v dolino in ponovno povzpeli na prelaz Giovo na 2094 m Odpeljali smo se v smeri Innichena in nato čez prelaza Monte Croce 1636 m in Sappada 1276 m proti Sloveniji. V Kobarid smo prispeli nekaj minut po 20.00 uri. Po pakiranju svojih stvari iz kombija smo se poslovili z obljubo, da drugo leto organiziramo podobno odpravo na švicarski Monsch v pogorju Jungfraua.
V teh treh dneh smo doživeli veliko, predvsem pa smo uživali v druženju, izvedli začrtan vzpon in ob tem videli še delček naše širše domovine Evrope. Vse skupaj pa bi težko izvedli, če nam pri tem ne bi pomagalo društvo IPA in PU Nova Gorica, ki nam je omogočila uporabo kombija in nekateri sponzorji. Vsem se iskreno zahvaljujemo.
Dušan in Stane
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
