Srečanje starih navez v Paklenici je bilo izjemno
Med 28. septembrom in 2. oktobrom smo se v Paklenici srečali izkušeni ljubitelji plezanja.
Sedaj pa lahko zares rečemo, da je srečanje v Paklenici postalo tradicionalno. Konec letošnjega septembra se je namreč pet pripadnikov, članov kluba AO Delo in AL-JAM, ponovno zbralo v Paklenici.
Tradicija plezanja v nekdanjem ZEM-u in kasnejši specialni enoti MNZ sega v leto 1980 in še kakšno leto prej. Takratna člana elitne enote, Video Grižon - Vojc in Albin Kusterle - Bine, sta svoje znanje nadgrajevala v alpinističnem klubu Delo iz Ljubljane. Člani tega kluba so bili sami izkušeni mački in "špica" takratnega alpinizma. Boris Benedičič - Bene in Andrej Avbelj - Andro sta premikala meje takratnega plezanja v domačih in tujih stenah. AO Delo je vzel pod okrilje člana takratnega ZEM-a in jima podal vse potrebno znanje. Vojc in Bine sta kasneje zasejala seme, ki je rodilo nov rod plezalcev v elitni enoti. Franc Rožman - Škof in Bojan Vašl - Bojč sta nadaljevala po smeri, ki sta jo začela predhodnika. Včlanila sta se tudi v AO Delo in se v odseku naučila mojstrovin hoje po navpičnih zidovih.
Po mnogih letih so naveze še vedno ostale trdne. Življenjske poti so nas ločile, toda le geografsko. Ko si enkrat v navezi z nekom, nastane s tem popkovina, ki hrani svoj par do konca življenja. Nekateri smo se v tem obdobju poslovili od aktivnega dela v policiji, drugi še vztrajajo. Nekateri so že pred leti poiskali svoj kruh po drugih enotah. Toda popkovina se ni strgala.
Paklenica je bila vedno pojem neizmerne lepote skale, sten in pokrajine, kjer so se srečevale generacije in generacije alpinistov in plezalcev. Tudi prej našteti člani so začeli svojo alpinistično in plezalsko pot prav tam.
V Paklenici se ni le plezalo. Tam se je učilo. Učilo se je od največjih mojstrov domače in svetovne scene, ki so bili redni gostje v teh stenah. Ni se le učilo plezat, tam se je učilo živet. Prijateljstva, ki so se tam sklenila, so ostala večna. Tudi naša. In tako se sedaj, po 30 letih in še kašnem zraven, vračamo tja. Tam je del nas, tam je del tistih, ki jih več ni, tam so vsi in tam smo sedaj vsako leto tudi mi.
Energija, ki se ustvarja s temi srečanji, zdravi še tako utrujeno dušo. Ustvarja takšno voljo, da misel mojega doktorja, nikakor ne more zaživeti. Pred časom, ko sem pri njem potarnal zaradi strgane vezi v ramenu, mi je namreč dejal: ''Čas je že, da po 30 letih mučenja telesa, vsaj enkrat malo počiješ.'' Kako bi lahko, ko pa sem bil v Paklenici najmlajši. Vojc (pri svojih 61 letih), je ves navdušen nad to energijo rekel, da ima vsaj še deset let, da svojo plezalsko kondicijo malo izboljša. Vsi ostali se sploh ne ukvarjajo z nepomembnimi številkami. Pridejo in se priklopijo na neusahljiv vir energije.
Srečanje v Paklenici ni samo učenje plezanja, ni samo učenje življenja. Je učenje, kako prijateljstvo gojiti desetletja. Kako živeti naprej, kljub previsom, ki jih življenje postavlja pred nas. Je učenje tovarištva in zvestobe. Drugo leto bomo spet tam - v Paklenici!
Besedilo in foto: Bojan Vašl
Med 28. septembrom in 2. oktobrom smo se v Paklenici srečali izkušeni ljubitelji plezanja.
Sedaj pa lahko zares rečemo, da je srečanje v Paklenici postalo tradicionalno. Konec letošnjega septembra se je namreč pet pripadnikov, članov kluba AO Delo in AL-JAM, ponovno zbralo v Paklenici.
Tradicija plezanja v nekdanjem ZEM-u in kasnejši specialni enoti MNZ sega v leto 1980 in še kakšno leto prej. Takratna člana elitne enote, Video Grižon - Vojc in Albin Kusterle - Bine, sta svoje znanje nadgrajevala v alpinističnem klubu Delo iz Ljubljane. Člani tega kluba so bili sami izkušeni mački in "špica" takratnega alpinizma. Boris Benedičič - Bene in Andrej Avbelj - Andro sta premikala meje takratnega plezanja v domačih in tujih stenah. AO Delo je vzel pod okrilje člana takratnega ZEM-a in jima podal vse potrebno znanje. Vojc in Bine sta kasneje zasejala seme, ki je rodilo nov rod plezalcev v elitni enoti. Franc Rožman - Škof in Bojan Vašl - Bojč sta nadaljevala po smeri, ki sta jo začela predhodnika. Včlanila sta se tudi v AO Delo in se v odseku naučila mojstrovin hoje po navpičnih zidovih.
Po mnogih letih so naveze še vedno ostale trdne. Življenjske poti so nas ločile, toda le geografsko. Ko si enkrat v navezi z nekom, nastane s tem popkovina, ki hrani svoj par do konca življenja. Nekateri smo se v tem obdobju poslovili od aktivnega dela v policiji, drugi še vztrajajo. Nekateri so že pred leti poiskali svoj kruh po drugih enotah. Toda popkovina se ni strgala.
Paklenica je bila vedno pojem neizmerne lepote skale, sten in pokrajine, kjer so se srečevale generacije in generacije alpinistov in plezalcev. Tudi prej našteti člani so začeli svojo alpinistično in plezalsko pot prav tam.
V Paklenici se ni le plezalo. Tam se je učilo. Učilo se je od največjih mojstrov domače in svetovne scene, ki so bili redni gostje v teh stenah. Ni se le učilo plezat, tam se je učilo živet. Prijateljstva, ki so se tam sklenila, so ostala večna. Tudi naša. In tako se sedaj, po 30 letih in še kašnem zraven, vračamo tja. Tam je del nas, tam je del tistih, ki jih več ni, tam so vsi in tam smo sedaj vsako leto tudi mi.
Energija, ki se ustvarja s temi srečanji, zdravi še tako utrujeno dušo. Ustvarja takšno voljo, da misel mojega doktorja, nikakor ne more zaživeti. Pred časom, ko sem pri njem potarnal zaradi strgane vezi v ramenu, mi je namreč dejal: ''Čas je že, da po 30 letih mučenja telesa, vsaj enkrat malo počiješ.'' Kako bi lahko, ko pa sem bil v Paklenici najmlajši. Vojc (pri svojih 61 letih), je ves navdušen nad to energijo rekel, da ima vsaj še deset let, da svojo plezalsko kondicijo malo izboljša. Vsi ostali se sploh ne ukvarjajo z nepomembnimi številkami. Pridejo in se priklopijo na neusahljiv vir energije.
Srečanje v Paklenici ni samo učenje plezanja, ni samo učenje življenja. Je učenje, kako prijateljstvo gojiti desetletja. Kako živeti naprej, kljub previsom, ki jih življenje postavlja pred nas. Je učenje tovarištva in zvestobe. Drugo leto bomo spet tam - v Paklenici!
Besedilo in foto: Bojan Vašl
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
