Tradicionalna Paklenica se je letos dogodila nekoliko kasneje, kot prejšnja leta. Toda, kot pravi pregovor: bolje pozno kot nikoli. Usklajevali smo termine, kar je bilo seveda razumljivo glede na dejstvo, da smo štirje od petih udeležencev penzionisti. Ti pa, po pravilu nimajo ravno dovolj prostega časa … Živčnost je naraščala, še nekaj dežja spustimo, da odteče v morje in odločitev je padla: tretji teden v oktobru.
Tudi tokrat smo se zbrali v Postojni. Vojc, kot začetnik te zgodbe v ZEM-u, je bil presrečen, saj se je tokrat zbrala vsa njegova ekipa, ki se je v njegovih časih najbolj aktivno ukvarjala z alpinizmom. Stalni ekipi: Vojcu, Škofu, Binetu in meni, se je tokrat pridružil še Bojan Kovačec. Ta namen je imel že leto prej, pa mu je to preprečila poškodba. Žal pa sta poškodbi preprečili udeležbo tudi našima učiteljema Andru in Benetu. Pogrešali smo ju. Mnogo trkov s kozarci je šlo v njuno čast. Pogrešali smo tudi Martina, ki še ne najde pravega izziva v naši družbi. Trudimo se, da bi naše znanje in moč vsaj približali njegovemu, pa se bojim, da nam to ne bo uspelo. Vedno puščamo prazen stol za zanamce, ki nadaljujejo našo pot v elitni enoti policije. Verjamem, da bodo nekega leta le prišli pogledati, kam se tako vztrajno vračajo njihove »staroste«.
Iz Postojne smo nadaljevali pot proti jugu. Hesse bi bil ponosen na nas, saj smo se držali njegove filozofije. Na poti, ki je sicer vsako leto enaka, najdemo toliko novih lepot, novih pogledov, novih spominov, valov, ptic, koz, toliko je novih ljudi, s katerimi se pogovarjamo. Umetnost razmišljanja je napisana za nas. Beseda se nikoli ne ustavi. Toda vsak najde zase trenutek, ko obmolkne in da duši prosto pot da se sprehodi.
Bili smo bogato nagrajeni s strani bogov, ki skrbijo za vremenska dogajanja. Dnevi so bili, milo rečeno, čarobni. Temperatura se je dnevno gibala okoli 25 stopinj. Sonce je grelo skalo, ki je vabila kot lepotica v svoj objem. Nismo se dali veliko prositi. Vsak dan smo jo s trepetajočimi prsti božali po njenih oblinah.
Tudi tokrat sem bil najmlajši v ekipi. Zato sem moral izbrati lepotice, ki so postale naš izziv. To ni bilo težko, saj jih kanjon Paklenice ponuja v izobilju. Gospa narava, kot zvodnica v tem delu čudovite Jadranske obale, je lahko ponosna na svoje podložnice. Lepotice, ki so nas sprejele, so nas razvajale vsak dan po več ur. Ko smo se vzpeli na najvišjo točko njihovega čudovitega telesa, jih kar nismo mogli zapustiti. V nahrbtnikih je vsak našel kaj hrane, nekaj pijače, Bojč pa nas je razveseljeval s sveže kuhano kavo.
Bogastvo, ki se tukaj ponuja, je tudi tokrat, v tem jesenskem tednu, občudovalo mnogo obiskovalcev iz različnih delov Evrope. Tudi morje je še bilo primerno za ohladitev utrujenega telesa in vročih prstov.
Vojčeva kitara je dajala ritem pesmim, ki so se ob jutrih in večerih slišale daleč po Starem gradu. Mojster Dinko je skrbel, da smo se najedli jadranskih specialitet in povrnili moči.
Gostoljubnost Biserke in Branka, njuni zajtrki in večerje, pa so nas utrdili v prepričanju, da strehe nad glavo tudi v bodoče ni potrebno iskati drugje.
Pet dni je minilo… prehitro. Pot nazaj je trajala ves dan, kot da nočemo zapustiti vsega tega.
Izrečena misel ni ušla piscu: zakaj naslednjič ne bi šli za cel teden. Mogoče pa res, saj je prihodnje leto že peto tradicionalno srečanje AL-JAM in AO Delo v Paklenici.
Bojan VAŠL
Tudi tokrat smo se zbrali v Postojni. Vojc, kot začetnik te zgodbe v ZEM-u, je bil presrečen, saj se je tokrat zbrala vsa njegova ekipa, ki se je v njegovih časih najbolj aktivno ukvarjala z alpinizmom. Stalni ekipi: Vojcu, Škofu, Binetu in meni, se je tokrat pridružil še Bojan Kovačec. Ta namen je imel že leto prej, pa mu je to preprečila poškodba. Žal pa sta poškodbi preprečili udeležbo tudi našima učiteljema Andru in Benetu. Pogrešali smo ju. Mnogo trkov s kozarci je šlo v njuno čast. Pogrešali smo tudi Martina, ki še ne najde pravega izziva v naši družbi. Trudimo se, da bi naše znanje in moč vsaj približali njegovemu, pa se bojim, da nam to ne bo uspelo. Vedno puščamo prazen stol za zanamce, ki nadaljujejo našo pot v elitni enoti policije. Verjamem, da bodo nekega leta le prišli pogledati, kam se tako vztrajno vračajo njihove »staroste«.
Iz Postojne smo nadaljevali pot proti jugu. Hesse bi bil ponosen na nas, saj smo se držali njegove filozofije. Na poti, ki je sicer vsako leto enaka, najdemo toliko novih lepot, novih pogledov, novih spominov, valov, ptic, koz, toliko je novih ljudi, s katerimi se pogovarjamo. Umetnost razmišljanja je napisana za nas. Beseda se nikoli ne ustavi. Toda vsak najde zase trenutek, ko obmolkne in da duši prosto pot da se sprehodi.
Bili smo bogato nagrajeni s strani bogov, ki skrbijo za vremenska dogajanja. Dnevi so bili, milo rečeno, čarobni. Temperatura se je dnevno gibala okoli 25 stopinj. Sonce je grelo skalo, ki je vabila kot lepotica v svoj objem. Nismo se dali veliko prositi. Vsak dan smo jo s trepetajočimi prsti božali po njenih oblinah.
Tudi tokrat sem bil najmlajši v ekipi. Zato sem moral izbrati lepotice, ki so postale naš izziv. To ni bilo težko, saj jih kanjon Paklenice ponuja v izobilju. Gospa narava, kot zvodnica v tem delu čudovite Jadranske obale, je lahko ponosna na svoje podložnice. Lepotice, ki so nas sprejele, so nas razvajale vsak dan po več ur. Ko smo se vzpeli na najvišjo točko njihovega čudovitega telesa, jih kar nismo mogli zapustiti. V nahrbtnikih je vsak našel kaj hrane, nekaj pijače, Bojč pa nas je razveseljeval s sveže kuhano kavo.
Bogastvo, ki se tukaj ponuja, je tudi tokrat, v tem jesenskem tednu, občudovalo mnogo obiskovalcev iz različnih delov Evrope. Tudi morje je še bilo primerno za ohladitev utrujenega telesa in vročih prstov.
Vojčeva kitara je dajala ritem pesmim, ki so se ob jutrih in večerih slišale daleč po Starem gradu. Mojster Dinko je skrbel, da smo se najedli jadranskih specialitet in povrnili moči.
Gostoljubnost Biserke in Branka, njuni zajtrki in večerje, pa so nas utrdili v prepričanju, da strehe nad glavo tudi v bodoče ni potrebno iskati drugje.
Pet dni je minilo… prehitro. Pot nazaj je trajala ves dan, kot da nočemo zapustiti vsega tega.
Izrečena misel ni ušla piscu: zakaj naslednjič ne bi šli za cel teden. Mogoče pa res, saj je prihodnje leto že peto tradicionalno srečanje AL-JAM in AO Delo v Paklenici.
Bojan VAŠL
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
