PIZ BUIN 3312m - od 10. do 12. 7. 2008
Piz Buin. Sprva sem pomislil, da gre za reklamo za kakšno sončno kremo.
Ko pa mi je naš Bine pred letom povedal, da je to lepa gora, visoka čez tri tisoč metrov in to na meji med Avstrijo in Švico, me je stvar začela pošteno zanimati. Povedal je še, da gre za kombinirano ledeniško plezalno avanturo. Super, sem pomislil in kmalu zatem smo se člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid odločili, da bomo turo opravili v prvi polovici julija 2008. Sprava smo upali, da gre na turo stalna posadka. Zbrali smo nekaj osnovnih zemljepisnih podatkov o poti in gori in ugotovili, da je kljub svojim 3312m Piz Buin najvišji vrh avstrijske dežele Vorarlberg in drugi najvišji vrh pogorja Silvretta. Ko pa je prišel težko pričakovani dan odhoda smo se v udoben Binetov avtomobil usedli le štirje.
Tako smo se Bine, Danica, Ljubo in Stane 10. julija ob 04.15 uri iz Kobarida odpeljali na dolgo pot proti gorski skupini Silvretta oz. najzahodnejši avstrijski deželi Vorarlberg. Pot nas je vodila čez Predel, skozi Lienz, Dobiacco, preko znamenitega prelaza Brenner, skozi predmestje Insbrucka, Landecka, skozi slikovito dolino Paznauntal. Na koncu doline se začne vzpenjanje po znani gorski cesti Silvretta Hochalpenstrasse do Bielerhohe, kjer je lepo umetno ledeniško jezero, ki je bil tudi končni cilj naše vožnje z avtomobilom. Kilometrski števec je pokazal 448 prevoženih kilometrov. Jezero z imenom Silvretta Stausee leži na višini 2036 m nad morjem. Najprej smo pretegnili zakrknjene ude in se malo sprehodili po okolici. Ura je kazala 12.55.
Kmalu zatem smo pripravili nahrbtnike in ostalo opremo. Tako otovorjeni smo naredili še kakšno fotografijo za spomin in se po lepo speljani sprehajalni poti napotili ob jezeru proti Wiesbadener Hutte 2443 m. Dolina je izredno slikovita, zelena, z veliko različnega cvetja med katerim prevladujejo ravno prav cvetoči rdeči Rododendroni. Da je bila idila popolna je bilo vsepovsod veliko manjših potočkov, ki hrumijo proti jezeru v ozadju doline pa mogočne s snegom obdane gore. Ves čas pa je bil pred nami naš cilj Piz Buin. Po slabih dveh urah smo prisopihali do koče. Najprej olajšanje, ko smo s hrbtov spustili težke nahrbtnike. Naročili smo rudno tekočega vitamina B12. Ob prijetnem višinskem soncu smo se kar malo polenili in sezuli težke čevlje. Takrat pa je sledilo veliko boleče presenečenje. Na obeh mojih petah sta iz nogavic pokukala velika žulja. Kriza!! Tako dolga pot, na koncu pa je bila dosega cilja vprašljiva. Iz nahrbtnikov smo potegnili domače zaloge hrane iz daljne domovine in se pošteno najedli. Bine, Danica in Ljubo so odšli v kratko izvidnico in opazovali kje bo potekala jutrišnja pot čez ledenik. Po povratku smo še kakšno rekli, nato pa kmalu legli k zgodnjemu počitku.
Zjutraj 11.07.2008 smo vstali ob 05.30 uri. Bine je skuhal svojo obvezno kavo. Pojedli smo kupljene energijske kolačke. Mimo je prišel gorski vodnik, ki nas pozdravi in ogovori: Sehr fruh« (zelo zgodaj) in odide nazaj v kočo. Zakaj je to rekel smo ugotovili šele kasneje. Z veliko skrbjo sem z obliži oskrbel žulje in zatisnil težke čevlje. Oprtali smo si nahrbtnike, ki smo jih prej skrbno pripravili, nepotrebne stvari pa pustili v koči. Strumno smo odkorakali v sveže jutro. Po dobrem pol urnem ogrevanju smo se preko Grune kuppe (zelenem gričku) spustili na ledenik Ochsentalergletscher . Zaradi strmine smo kmalu nadeli dereze, se navezali v navezo in opremili z cepini, na glavo pa poveznili čelade. Na obronkih gora že zagledamo prve sončne žarke. Pot po strmem ledeniku Ochsentalergletscher , ki je v zgornjem delu že močno zrahljan, seraki na njegovem robu pa nevarno štrlijo v zrak in zgleda, da bodo zdaj zdaj zdrsnili v dolino. Po strmem delu ledenik postaja bolj položen. Pred seboj gledamo dve piramidi Kleiner Piz Buin 3255 m in Piz Buin 3312 m. Po dve urnem vzpenjanju po ledeniku pridemo do sedla Buinlucke med obema piramidama. Tukaj pogledamo v Švico, snamemo dereze in se zagrizemo v strmo kamnito pot proti vrhu. Sonce nas že pošteno greje. Po lahkotnem plezanju tudi dobre dvojke na nekaterih mestih okoli 10.00 ure stopimo na vrh Piz Buina 3312 m. Vrh nas nagradi s čudovitim razgledom po okolici. Najprej na bližnje vrhove pogorja Silvretta, pa tudi dalje po dolinah Avstrije in Švice. V daljavi na ledeniku Ochsentalergletscher zagledamo skupinico ljudi, ki se počasi vzpenjajo proti Silvrettahornu 3244 m. Te je vodil prav vodič, ki nas je zjutraj pozdravil. Za nami so šli šele po treh urah. Po nekaj spominskih fotkah smo se odpravili proti dolini. Spust po skali z nekaj zaplatami snega je minil brez posebnosti. Na ledeniku, ki je bil že precej zmehčan nismo nadeli derez in se v dveh urah vrnili v kočo. Po dobrem odmerku tekočega vitamina B12 smo ponovno pripravili nahrbtnike in se odpravili do avtomobila, ki smo ga pustili na parkirišču pri jezeru na Bielerhohe. Med vračanjem nas je že lovila nevihta, ki je z glasnim grmenjem naznanjala dež. Še pravi čas smo prišli do avtomobila in se odpeljali do nekaj minut oddaljene planinske koče Madlenerhaus na višini 1986 m, kjer smo prenočišče rezervirali že prejšnji dan. V tej koči je leta 1925 in 1926 preživljal zimske smučarske radosti znani pisec Ernest Hemingway, ki ima v koči celo svoj spominski kotiček. V svoji zbirki pripovedi z naslovom Men without women (možje brez žena) je napisal zgodbo Alpska idila v kateri je opisal svoje doživljaje na smučanju na čudoviti sončni Silvretti. Privoščili smo si »gulashsuppe« in »apfelstrudel«. Po krajšem počitku smo se odločili za krajši ogled okolice jezera Silvretta Stausee in Bielerhohe, nato pa odšli v prijetno sobico, ter še malo pokramljali od minulih dveh dnevih. Kmalu smo legli k počitku. Ponoči je zunaj divjala kar divja nevihta.
Zjutraj 12.07.2008 smo si najprej privoščili obilnejši zajtrk iz domače zaloge, se poslovili od gostiteljev in se v obratnem vrstnem redu odpeljali proti domu. Pot se je kar nekoliko vlekla, tako da smo v Kobarid pripeljali okoli 17.00 ure. Danici se je mudilo domov, saj je bila ob 22.00 uri prijavljena za nočni tek okoli Bleda. Ostali pa smo si v znani piceriji v Kobaridu privoščili veliko pico in še eno ali dve merici tekočega vitamina B12, z rogovi seveda. Pridružil se nam je še Sivko, ki so ga zanimale naše avanture. Za informacije je seveda moral pošteno plačati. Se ve kako. Vtisi s ture so bili dobri. V spomin na turo smo si celo omislili spominske majice. Tako se je naše tridnevno potepanje končalo. Sklenili smo, da drugo leto obiščemo najvišji vrh Nemčije Zugspitze 2964 m in Wildspitze 3768 v Otztalskih alpah v Avstriji.
Stanko BALAŽIČ
Piz Buin. Sprva sem pomislil, da gre za reklamo za kakšno sončno kremo.
Ko pa mi je naš Bine pred letom povedal, da je to lepa gora, visoka čez tri tisoč metrov in to na meji med Avstrijo in Švico, me je stvar začela pošteno zanimati. Povedal je še, da gre za kombinirano ledeniško plezalno avanturo. Super, sem pomislil in kmalu zatem smo se člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid odločili, da bomo turo opravili v prvi polovici julija 2008. Sprava smo upali, da gre na turo stalna posadka. Zbrali smo nekaj osnovnih zemljepisnih podatkov o poti in gori in ugotovili, da je kljub svojim 3312m Piz Buin najvišji vrh avstrijske dežele Vorarlberg in drugi najvišji vrh pogorja Silvretta. Ko pa je prišel težko pričakovani dan odhoda smo se v udoben Binetov avtomobil usedli le štirje.
Tako smo se Bine, Danica, Ljubo in Stane 10. julija ob 04.15 uri iz Kobarida odpeljali na dolgo pot proti gorski skupini Silvretta oz. najzahodnejši avstrijski deželi Vorarlberg. Pot nas je vodila čez Predel, skozi Lienz, Dobiacco, preko znamenitega prelaza Brenner, skozi predmestje Insbrucka, Landecka, skozi slikovito dolino Paznauntal. Na koncu doline se začne vzpenjanje po znani gorski cesti Silvretta Hochalpenstrasse do Bielerhohe, kjer je lepo umetno ledeniško jezero, ki je bil tudi končni cilj naše vožnje z avtomobilom. Kilometrski števec je pokazal 448 prevoženih kilometrov. Jezero z imenom Silvretta Stausee leži na višini 2036 m nad morjem. Najprej smo pretegnili zakrknjene ude in se malo sprehodili po okolici. Ura je kazala 12.55.
Kmalu zatem smo pripravili nahrbtnike in ostalo opremo. Tako otovorjeni smo naredili še kakšno fotografijo za spomin in se po lepo speljani sprehajalni poti napotili ob jezeru proti Wiesbadener Hutte 2443 m. Dolina je izredno slikovita, zelena, z veliko različnega cvetja med katerim prevladujejo ravno prav cvetoči rdeči Rododendroni. Da je bila idila popolna je bilo vsepovsod veliko manjših potočkov, ki hrumijo proti jezeru v ozadju doline pa mogočne s snegom obdane gore. Ves čas pa je bil pred nami naš cilj Piz Buin. Po slabih dveh urah smo prisopihali do koče. Najprej olajšanje, ko smo s hrbtov spustili težke nahrbtnike. Naročili smo rudno tekočega vitamina B12. Ob prijetnem višinskem soncu smo se kar malo polenili in sezuli težke čevlje. Takrat pa je sledilo veliko boleče presenečenje. Na obeh mojih petah sta iz nogavic pokukala velika žulja. Kriza!! Tako dolga pot, na koncu pa je bila dosega cilja vprašljiva. Iz nahrbtnikov smo potegnili domače zaloge hrane iz daljne domovine in se pošteno najedli. Bine, Danica in Ljubo so odšli v kratko izvidnico in opazovali kje bo potekala jutrišnja pot čez ledenik. Po povratku smo še kakšno rekli, nato pa kmalu legli k zgodnjemu počitku.
Zjutraj 11.07.2008 smo vstali ob 05.30 uri. Bine je skuhal svojo obvezno kavo. Pojedli smo kupljene energijske kolačke. Mimo je prišel gorski vodnik, ki nas pozdravi in ogovori: Sehr fruh« (zelo zgodaj) in odide nazaj v kočo. Zakaj je to rekel smo ugotovili šele kasneje. Z veliko skrbjo sem z obliži oskrbel žulje in zatisnil težke čevlje. Oprtali smo si nahrbtnike, ki smo jih prej skrbno pripravili, nepotrebne stvari pa pustili v koči. Strumno smo odkorakali v sveže jutro. Po dobrem pol urnem ogrevanju smo se preko Grune kuppe (zelenem gričku) spustili na ledenik Ochsentalergletscher . Zaradi strmine smo kmalu nadeli dereze, se navezali v navezo in opremili z cepini, na glavo pa poveznili čelade. Na obronkih gora že zagledamo prve sončne žarke. Pot po strmem ledeniku Ochsentalergletscher , ki je v zgornjem delu že močno zrahljan, seraki na njegovem robu pa nevarno štrlijo v zrak in zgleda, da bodo zdaj zdaj zdrsnili v dolino. Po strmem delu ledenik postaja bolj položen. Pred seboj gledamo dve piramidi Kleiner Piz Buin 3255 m in Piz Buin 3312 m. Po dve urnem vzpenjanju po ledeniku pridemo do sedla Buinlucke med obema piramidama. Tukaj pogledamo v Švico, snamemo dereze in se zagrizemo v strmo kamnito pot proti vrhu. Sonce nas že pošteno greje. Po lahkotnem plezanju tudi dobre dvojke na nekaterih mestih okoli 10.00 ure stopimo na vrh Piz Buina 3312 m. Vrh nas nagradi s čudovitim razgledom po okolici. Najprej na bližnje vrhove pogorja Silvretta, pa tudi dalje po dolinah Avstrije in Švice. V daljavi na ledeniku Ochsentalergletscher zagledamo skupinico ljudi, ki se počasi vzpenjajo proti Silvrettahornu 3244 m. Te je vodil prav vodič, ki nas je zjutraj pozdravil. Za nami so šli šele po treh urah. Po nekaj spominskih fotkah smo se odpravili proti dolini. Spust po skali z nekaj zaplatami snega je minil brez posebnosti. Na ledeniku, ki je bil že precej zmehčan nismo nadeli derez in se v dveh urah vrnili v kočo. Po dobrem odmerku tekočega vitamina B12 smo ponovno pripravili nahrbtnike in se odpravili do avtomobila, ki smo ga pustili na parkirišču pri jezeru na Bielerhohe. Med vračanjem nas je že lovila nevihta, ki je z glasnim grmenjem naznanjala dež. Še pravi čas smo prišli do avtomobila in se odpeljali do nekaj minut oddaljene planinske koče Madlenerhaus na višini 1986 m, kjer smo prenočišče rezervirali že prejšnji dan. V tej koči je leta 1925 in 1926 preživljal zimske smučarske radosti znani pisec Ernest Hemingway, ki ima v koči celo svoj spominski kotiček. V svoji zbirki pripovedi z naslovom Men without women (možje brez žena) je napisal zgodbo Alpska idila v kateri je opisal svoje doživljaje na smučanju na čudoviti sončni Silvretti. Privoščili smo si »gulashsuppe« in »apfelstrudel«. Po krajšem počitku smo se odločili za krajši ogled okolice jezera Silvretta Stausee in Bielerhohe, nato pa odšli v prijetno sobico, ter še malo pokramljali od minulih dveh dnevih. Kmalu smo legli k počitku. Ponoči je zunaj divjala kar divja nevihta.
Zjutraj 12.07.2008 smo si najprej privoščili obilnejši zajtrk iz domače zaloge, se poslovili od gostiteljev in se v obratnem vrstnem redu odpeljali proti domu. Pot se je kar nekoliko vlekla, tako da smo v Kobarid pripeljali okoli 17.00 ure. Danici se je mudilo domov, saj je bila ob 22.00 uri prijavljena za nočni tek okoli Bleda. Ostali pa smo si v znani piceriji v Kobaridu privoščili veliko pico in še eno ali dve merici tekočega vitamina B12, z rogovi seveda. Pridružil se nam je še Sivko, ki so ga zanimale naše avanture. Za informacije je seveda moral pošteno plačati. Se ve kako. Vtisi s ture so bili dobri. V spomin na turo smo si celo omislili spominske majice. Tako se je naše tridnevno potepanje končalo. Sklenili smo, da drugo leto obiščemo najvišji vrh Nemčije Zugspitze 2964 m in Wildspitze 3768 v Otztalskih alpah v Avstriji.
Stanko BALAŽIČ
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
