MANGART 2679m - 27.06.2002
Dne 27.06.2002 smo se člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid odpravili na Mangart 2679 m, ki je tretja najvišja gora v Sloveniji. Odpeljali smo se na Mangartsko sedlo, od tam pa peš po italijanski poti proti vrhu. Hodili smo okoli 1 uro in pol. Privoščili smo si malico iz domačega nahrbtnika, se razgledali po okoliških vrhovih in dolinah. Vreme je bilo kot nalašč za obisk gora. Tudi kakšna fotka se je zgodila vmes. Po slabi urici smo se odpravili nazaj do avtomobilov. Kasneje pa smo se odpeljali nad Vrsno, kjer smo si privoščili piknik.
Ob prijetnem druženju se je dan prevesil v pozno popoldne. Domov smo se odpravili prešerne volje z obljubo da v jeseni dokončamo potepanje po Krnskih jezerih.
Tekst in foto: Stanko BALAŽIČ
Dne 27.06.2002 smo se člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid odpravili na Mangart 2679 m, ki je tretja najvišja gora v Sloveniji. Odpeljali smo se na Mangartsko sedlo, od tam pa peš po italijanski poti proti vrhu. Hodili smo okoli 1 uro in pol. Privoščili smo si malico iz domačega nahrbtnika, se razgledali po okoliških vrhovih in dolinah. Vreme je bilo kot nalašč za obisk gora. Tudi kakšna fotka se je zgodila vmes. Po slabi urici smo se odpravili nazaj do avtomobilov. Kasneje pa smo se odpeljali nad Vrsno, kjer smo si privoščili piknik.
Ob prijetnem druženju se je dan prevesil v pozno popoldne. Domov smo se odpravili prešerne volje z obljubo da v jeseni dokončamo potepanje po Krnskih jezerih.
Tekst in foto: Stanko BALAŽIČ
TRIGLAVSKA JEZERA - 04. in 05.09.2002
V lanskem letu so nam prekinili potepanje po Triglavskem pogorju, zato smo se odpravili dokončati začeto in videti še kaj novega. Tako smo se odpravili na dvodnevno potepanje po dolini Triglavskih jezer, nato čez krnsko pogorje do doma.
Dne 04.09. 2002 smo se zgodaj zjutraj odpeljali v Zadnjico. Močno je deževalo. Napoved tudi ni bila obetavna. Sklenili smo malo počakati, kar se je kasneje obrestovalo. Okoli 08.00 ure je prenehalo deževati, težki sivi oblaki so postali svetlejši. Gremo. Iz Zadnjice smo se najprej povzpeli do Zasavske koče na Prehodavcih 2071 m. Pojedli smo malico in jo po krajšem počitku mahnili po dolini mimo slikovitih triglavskih jezer. Vreme je držalo. Srečavali smo tudi druge planince. Ogledali smo si lepoto te doline, jezera, razrit skalnat svet. Na levi navpične stene Zelnaric in Lepega Špičja na desni. Prišli smo do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo se malo odpočili. Pot smo nadaljevali proti Komni. Pred večerom smo prišli do Koče pod Bogatinom 1513 m, kjer smo prespali.
Naslednji dan (05.09.2006 smo odšli preko Bogatinskega sedla na Tolminsko stran, proti Prehodavcem. Opazovali smo lahko ostaline iz preteklih vojn. Na tem delu je potekala tudi meja med Italijo in Jugoslavijo, takoimenovana Rapalska meja. Prisopihali smo do spomenika na Peskih in se nato spustili k jezeru v Lužnici. Pot pa nadaljevali mimo planine Sleme, ter nato na Mrzli vrh 1359 m. Pred tem smo si ogledali kaverno, kjer je bila med prvo svetovno vojno Madžarska vojaka kapela
Spustili smo se v Gabrje, kjer nas je Branetova družina in prijatelji počakala z kraljevsko malico. Domača goveja župca, Gabrska frika in seveda kakšno pivce je zelo teknilo.
Dvodnevna tura je bila zelo lepa, ravno prav naporna. Treba jo bo še kraj ponoviti je bila skupna ugotovitev vseh udeležencev. Sine in Franc, vama pa je lahko žal, da nista doživela tako lepo izkušnjo. Že vesta zakaj!!
Tekst in foto: Stanko BALAŽIČ
V lanskem letu so nam prekinili potepanje po Triglavskem pogorju, zato smo se odpravili dokončati začeto in videti še kaj novega. Tako smo se odpravili na dvodnevno potepanje po dolini Triglavskih jezer, nato čez krnsko pogorje do doma.
Dne 04.09. 2002 smo se zgodaj zjutraj odpeljali v Zadnjico. Močno je deževalo. Napoved tudi ni bila obetavna. Sklenili smo malo počakati, kar se je kasneje obrestovalo. Okoli 08.00 ure je prenehalo deževati, težki sivi oblaki so postali svetlejši. Gremo. Iz Zadnjice smo se najprej povzpeli do Zasavske koče na Prehodavcih 2071 m. Pojedli smo malico in jo po krajšem počitku mahnili po dolini mimo slikovitih triglavskih jezer. Vreme je držalo. Srečavali smo tudi druge planince. Ogledali smo si lepoto te doline, jezera, razrit skalnat svet. Na levi navpične stene Zelnaric in Lepega Špičja na desni. Prišli smo do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo se malo odpočili. Pot smo nadaljevali proti Komni. Pred večerom smo prišli do Koče pod Bogatinom 1513 m, kjer smo prespali.
Naslednji dan (05.09.2006 smo odšli preko Bogatinskega sedla na Tolminsko stran, proti Prehodavcem. Opazovali smo lahko ostaline iz preteklih vojn. Na tem delu je potekala tudi meja med Italijo in Jugoslavijo, takoimenovana Rapalska meja. Prisopihali smo do spomenika na Peskih in se nato spustili k jezeru v Lužnici. Pot pa nadaljevali mimo planine Sleme, ter nato na Mrzli vrh 1359 m. Pred tem smo si ogledali kaverno, kjer je bila med prvo svetovno vojno Madžarska vojaka kapela
Spustili smo se v Gabrje, kjer nas je Branetova družina in prijatelji počakala z kraljevsko malico. Domača goveja župca, Gabrska frika in seveda kakšno pivce je zelo teknilo.
Dvodnevna tura je bila zelo lepa, ravno prav naporna. Treba jo bo še kraj ponoviti je bila skupna ugotovitev vseh udeležencev. Sine in Franc, vama pa je lahko žal, da nista doživela tako lepo izkušnjo. Že vesta zakaj!!
Tekst in foto: Stanko BALAŽIČ
