ORTLER 3905m - julij 2013
Ortler ( 3905 m) - To je gora, ki privablja poglede in vzbuja občudovanje. Odeta v večni led in sneg se blešči daleč in visoko nad vsemi. Nekdaj najvišji vrh Avstro-Ogrske ima za prebivalce južne Tirolske velik simbolni pomen. Imenujejo ga König Ortler - kralj Ortler.
Minilo je že dobro desetletje, ko sva s prijateljem šla na večdnevno popotovanje z motorjem. Pot naju je peljala tudi čez prelaz Stelvio - 2757 m nadmorske višine najvišji asfaltirani gorski prelaz v vzhodnih Alpah in drugi najvišji v celotnih Alpah (prvi je Col de l'lseran). Zajtrkovala sva tik pod mogočno goro, katere črne kamnine v dolini povedo, da so se pred kratkim pokazale izpod tisočletnega ledu.
Leta 2013 smo se hribovci, člani Turističnega športnega društva GAMS - Kobarid odločili, da osvojimo vrh. Vreme nam zaradi velikih količin padavin ni bilo naklonjeno, a je bila želja da se nanj povzpnemo dovolj močna in tako smo 1. julija rezervirali nočitev v koči Payer (3029 m, last CAI). Dobili smo informacijo, da je za ta termin snežna oddeja nadpovprećno visoka, je pa pristop na vrh ob primernem vremenu mogoč.
V sredo 3. julija ob 04.00 uri smo se člani TŠD Gams (Jordan FON -Huljo, Aleš PISK, Vladimir GRKOVIČ, Danica KOVAČIČ in sin Tomaž, Danijela IVANČIČ, Albin KUSTERLE, ter Nada in Davorin GABRŠČEK iz Kobarida odpravili na pot (Udine -Tolmezzo - Sapada -Innichen - Brunico - Bolzano - Merano - Pratto di Stelvio - Sulden).
Malo pred pred ciljem smo se okrepčali z gamsovo pašto, ob 13.00 uri pa smo se s parkirišča na nadmorski višini 1840 m odpravili mimo cerkvice Sv. Gertrude, pred katero stoji spomenik ponesrečenim na Ortlerju (kovinska knjiga z imeni žrtev) proti koči Tabaretta (2556 m), nato pa preko grebena do koče Payer (3029 m, last CAI), kjer smo prespali. Prvi del poti nas je spremljalo rahlo pršenje dežja, drugi del pa bolj oblačno vreme. V koči smo ob pivu in večerji(enolončnica) takoj postali dobre volje, saj sta kelnarili dve tirolki oblečene v narodne noše, pa tudi vremenska napoved za drugi dan je bila obetajoča. Zjutraj ob 5.30 uri smo počasi vstali, nekaj prigriznili in se opremili za vrh (cepin, dereze, naveze). Oskrbnica nas je sicer zbudila ob 04.00 za kavo, pa smo se vseeno držali našega urnika.
Od koče Payer smo najprej prečili dokaj strmo zamrznjeno snežišče, nato pa vzpon po kopnem skalnatem grebenu, ki je sprva lahek, nato pa postaja proti koncu vse težji, svedrovci za varovanje). Greben je izpostavljen, mestoma krušljiv, na težjih mestih je skala zglajena.. Na koncu grebena nas pot vodi preko melišča desno do vznožja ledenika, po katerem pelje dobro zgažena smer in se čez strm led (Bärenloch) dvigne nad bivakom Lombardi (3316 m). Hodili smo v navezah po tri in glede na to da je bilo malo ljudi( tekom dneva cca 25) nismo imeli nobenih težav. Nad bivakom sledi dokaj strm vzpon proti desni, nato se odpre bolj položni del proti proti širokemu mogočnemu vrhu. Pred vrhom v desno obidemo ledeniško kopo in po grebenu pridemo na vrh, na katerem stoji križ. Sledi fotografiranje, pogrešali pa smo našega »Balkija«, tako da častnega »šnopsa« ni bilo., Sestopimo po smeri vzpona. Delikatni sestop po skalnem grebenu si uredimo 10 m spust - abzajl. Ob 15.00 uri si ob srečni vrnitvi do koče Payer, privoščimo ječmenovo pivo, katerega točijo na terasi pred vhodom v kočo.
Ob ponovnem pogledu proti vrhu je vsakega prežel občutek spoštovanja do gore. Vreme je bilo spremenljivo od oblačnosti, sonca, megle do pršenja dežja ob spustu preko skalnega grebena, zato je bila potrebna še večja previdnost. Prvo navezo je vodil Jordan FON - Huljo z občutkom za smer, tempo, opozarjal na pasti…
Aleš PISK pa je kot zadnji imel vse na očeh. Ostali smo le uživali ob vzponu , le v strmejšem delu ledenika me je zaskrbela Vladimirjeva zgovornost, zaradi katere bi mu lahko zmanjkalo kisika.
Nato sledi spust mimo koče Tabaretta v dolino, ter vožnja do vasi Pratto di Stelvio, kjer si v kampu uredimo nočitev. Ob prihodu se najprej okrepčamo z gamsovo pašto, nato umivanje in večerni sprehod na pivo.
Naslednji dan sledi najprej pospravljanje šotorov, nato pa v kombi in veselo proti domu. V popoldanskem času smo prispeli na »Vago« v Kobaridu, kjer so nas čakale« Srečkove« dobrote. Pogrešali smo ostale člane Lapanje, Sivca, Balkija, Manfredo… pa naslednjič!
Bine
Ortler ( 3905 m) - To je gora, ki privablja poglede in vzbuja občudovanje. Odeta v večni led in sneg se blešči daleč in visoko nad vsemi. Nekdaj najvišji vrh Avstro-Ogrske ima za prebivalce južne Tirolske velik simbolni pomen. Imenujejo ga König Ortler - kralj Ortler.
Minilo je že dobro desetletje, ko sva s prijateljem šla na večdnevno popotovanje z motorjem. Pot naju je peljala tudi čez prelaz Stelvio - 2757 m nadmorske višine najvišji asfaltirani gorski prelaz v vzhodnih Alpah in drugi najvišji v celotnih Alpah (prvi je Col de l'lseran). Zajtrkovala sva tik pod mogočno goro, katere črne kamnine v dolini povedo, da so se pred kratkim pokazale izpod tisočletnega ledu.
Leta 2013 smo se hribovci, člani Turističnega športnega društva GAMS - Kobarid odločili, da osvojimo vrh. Vreme nam zaradi velikih količin padavin ni bilo naklonjeno, a je bila želja da se nanj povzpnemo dovolj močna in tako smo 1. julija rezervirali nočitev v koči Payer (3029 m, last CAI). Dobili smo informacijo, da je za ta termin snežna oddeja nadpovprećno visoka, je pa pristop na vrh ob primernem vremenu mogoč.
V sredo 3. julija ob 04.00 uri smo se člani TŠD Gams (Jordan FON -Huljo, Aleš PISK, Vladimir GRKOVIČ, Danica KOVAČIČ in sin Tomaž, Danijela IVANČIČ, Albin KUSTERLE, ter Nada in Davorin GABRŠČEK iz Kobarida odpravili na pot (Udine -Tolmezzo - Sapada -Innichen - Brunico - Bolzano - Merano - Pratto di Stelvio - Sulden).
Malo pred pred ciljem smo se okrepčali z gamsovo pašto, ob 13.00 uri pa smo se s parkirišča na nadmorski višini 1840 m odpravili mimo cerkvice Sv. Gertrude, pred katero stoji spomenik ponesrečenim na Ortlerju (kovinska knjiga z imeni žrtev) proti koči Tabaretta (2556 m), nato pa preko grebena do koče Payer (3029 m, last CAI), kjer smo prespali. Prvi del poti nas je spremljalo rahlo pršenje dežja, drugi del pa bolj oblačno vreme. V koči smo ob pivu in večerji(enolončnica) takoj postali dobre volje, saj sta kelnarili dve tirolki oblečene v narodne noše, pa tudi vremenska napoved za drugi dan je bila obetajoča. Zjutraj ob 5.30 uri smo počasi vstali, nekaj prigriznili in se opremili za vrh (cepin, dereze, naveze). Oskrbnica nas je sicer zbudila ob 04.00 za kavo, pa smo se vseeno držali našega urnika.
Od koče Payer smo najprej prečili dokaj strmo zamrznjeno snežišče, nato pa vzpon po kopnem skalnatem grebenu, ki je sprva lahek, nato pa postaja proti koncu vse težji, svedrovci za varovanje). Greben je izpostavljen, mestoma krušljiv, na težjih mestih je skala zglajena.. Na koncu grebena nas pot vodi preko melišča desno do vznožja ledenika, po katerem pelje dobro zgažena smer in se čez strm led (Bärenloch) dvigne nad bivakom Lombardi (3316 m). Hodili smo v navezah po tri in glede na to da je bilo malo ljudi( tekom dneva cca 25) nismo imeli nobenih težav. Nad bivakom sledi dokaj strm vzpon proti desni, nato se odpre bolj položni del proti proti širokemu mogočnemu vrhu. Pred vrhom v desno obidemo ledeniško kopo in po grebenu pridemo na vrh, na katerem stoji križ. Sledi fotografiranje, pogrešali pa smo našega »Balkija«, tako da častnega »šnopsa« ni bilo., Sestopimo po smeri vzpona. Delikatni sestop po skalnem grebenu si uredimo 10 m spust - abzajl. Ob 15.00 uri si ob srečni vrnitvi do koče Payer, privoščimo ječmenovo pivo, katerega točijo na terasi pred vhodom v kočo.
Ob ponovnem pogledu proti vrhu je vsakega prežel občutek spoštovanja do gore. Vreme je bilo spremenljivo od oblačnosti, sonca, megle do pršenja dežja ob spustu preko skalnega grebena, zato je bila potrebna še večja previdnost. Prvo navezo je vodil Jordan FON - Huljo z občutkom za smer, tempo, opozarjal na pasti…
Aleš PISK pa je kot zadnji imel vse na očeh. Ostali smo le uživali ob vzponu , le v strmejšem delu ledenika me je zaskrbela Vladimirjeva zgovornost, zaradi katere bi mu lahko zmanjkalo kisika.
Nato sledi spust mimo koče Tabaretta v dolino, ter vožnja do vasi Pratto di Stelvio, kjer si v kampu uredimo nočitev. Ob prihodu se najprej okrepčamo z gamsovo pašto, nato umivanje in večerni sprehod na pivo.
Naslednji dan sledi najprej pospravljanje šotorov, nato pa v kombi in veselo proti domu. V popoldanskem času smo prispeli na »Vago« v Kobaridu, kjer so nas čakale« Srečkove« dobrote. Pogrešali smo ostale člane Lapanje, Sivca, Balkija, Manfredo… pa naslednjič!
Bine
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
