Člani ŠD »GAMS« Kobarid in nekatere njihove boljše polovice in prijatelji smo se 04.11.2006 odločili, da se podamo na enodnevni izlet na Štajersko in sicer po znameniti Jeruzalemski vinski cesti.
Tako smo tega dne kar nestrpno in žejno ob 04.30 uri čakali pred PP Kobarid, da sta šofer Marijan z avtobusom prevozov KOVI iz Čezsoče in prvi vkrcujoči se potnik Mikla končno prispela iz Bovškega. Ko smo se vkrcali in prešteli, smo ugotovili, da nas je komaj kaj več kot povprečna slovenska družina 50-ih let, ampak nas je dobra volja prisotnih takoj napolnila in z radostjo smo se podali jutru (vinu) naproti. V Tolminu smo mimogrede pobrali še Bogdana in njegovo boljšo polovico ter zadovoljni objeli vedno bolj obnovljeno Keltiko. Po tako pretresenem prvem delu smo malodane odprli jutranji lokal v Logatcu, a nam ni uspelo. Je pa uspelo nekaterim prižgati tako zasluženo jutranjo cigareto.
Pot smo nadaljevali po avtocesti do počivališča Lukovica, kjer je že dišalo po francoskem objemu kavnega zrnja. Mmmmmmm.... Ma brez cigareta je »ku wda«. Ob tem smo srečali še prijatelje iz Brd, ki so hiteli fuzbalirat nekam proti Hotizi.
Res da sem izpustil nekatere tekoče dobrote iz zadnjega dela avtousa, ampak to namenoma, saj bodo brali tudi otroci in....
Ja kup smeha, smrčanja, pogleda na prelepo Štajersko je tako v hipu pripeljalo do Ormoža, kjer pa so nas že čakali; naša odlična vodiča Monika in Stanko, družbo pa jima je delal naš bivši sodelavec TRAMŠEK Mitja, ki je naše kraje (kurjo rit) zapustil nekje pomladi 1991 če se ne motim.
Skupaj smo nato odhiteli do Središča ob Dravi blizu meje s Hrvaško, kjer so nas že čakali naš šef s svojo gospo Eriko in domačini ter gosti iz veliko krajev Slovenije. Tam je potekala prireditev Martin pred Martinom, kjer smo ogledali različna kmečka opravila, krst mladega vina in veliko drugih etno značilnosti za ta okoliš. Pojedli smo dobrote z mize, ki so jih pripravili domačini in popili prve kapljice trpljenja Prleških vinarjev. Značilna prleška malica je bila ob komentarjih in zlasti ob čudovitem programu, ki ga je bogato začinila skupina izvrstnih domačih »špasmojstrov«, ki je prikazala krst mladega vina. Morebiti od imenovanega vina, precej pa od smeha ob zaigranem shovu, je Prlekija v možgančkih pričela delovati. Pridružila se nam je tudi Sonja, žena našega bivšega sodelavca.
Naša vodiča sta nam vse dogajanje sproti obrazložila in nas po okrepčilu odpeljala do etnografskega muzeja v Središču ob Dravi ter nekatere na ogled cerkvice.
Več pa se nam je uspelo pridružiti »Binglčevim antibiotikom«. Tako zadovoljni smo nato v veselem vzdušju obiskali domačo Oljarno, pridelavo bučnega olja in degustirali nekaj dobrot iz tega pridelka (zlasti ogromne količine semenk iz buč, saj so nam z vseh razlag in strani pihnili na moškost). Opravili smo še nakup izredno kvalitetnega bučnega olja in ostalih izdelkov.
Pot smo nato nadaljevali preko Koga in Gomile do Mitjinega in Sonjinega doma, kjer pa smo degustirali, vsaj zame, eno najboljših črnih (ups.. sorči rdečih) vin kadarkoli. Mmmmm višnjevo.......
Da pa nas to nebi prizemljilo, saj je izredno močno, smo kaj kmalu nadaljevali pot. Še prej nas je pri Tramškovih obiskal še en bivši sodelavec - Šimunič Mojmir. Nekaj je bilo tudi obujanj spomina na kobariške službene zdrahe, a smo prijetno druženje morali zaključiti, saj nas je čakala še dolga, »naporna« pot.
Nadaljevali smo jo po Jeruzalemski vinski cesti med terasami poraslimi z vinsko trto in poslušali prijetno pripoved o teh krajih iz ust Monike in Stanka.
Ustavili smo se v zidanici Malek in si ogledali značilno zidanico. Kot se spodobi smo se podali v vinsko klet, kjer smo ob predstavitvi kleti in grižljajih sira degustirali nekaj značilnih sort vina iz tega vinorodnega okoliša. Ogledali smo si še manjšo etnografsko zbirko v njej in kapelico, ki so jo odkrili slučajno pri obnovi zidanice. V vinoteki smo opravili tudi nakup sortnih buteljčnih vin.
Začuda! Če uživaš in guštiraš vino kot hrano, je glava povsem normalna in bistra!!
Poslovili smo se od mojstrov vina in nadaljevali pot do čudovitega in znamenitega Jeruzalema, ki je trenutno v fazi prenavljanja. Ogledali smo si staro romarsko cerkev posvečeno žalostni Mariji, malce pofotografirali okolico, nakupili spominke in se podali malce nižje do kmečkega turizma Ratek v kraju Mali Brebrovnik, kjer smo imeli pozno kosilo z vsemi dodatki in glasbenimi vložki sinov domačih. Gospodar nas je popeljal tudi v svojo lastno čudovito klet in nam svoj trud izdatno obrazložil s polnimi kupicami rujnega.
Sledila je še Prleška gibanica in še »glaž al dva« žlahtne zibanice. Tako smo priromali do kraja našega čudovitega druženja v teh prečudovitih krajih, ki jih bogatijo predvsem sami ljudje - dobrovoljni, enkratni gostitelji Prleki.
Po avtobusu do Ormoža, kjer smo se z vodičema Moniko in Stankom ter Tramškovima poslovili, smo si ogledali tudi ves ta Prleški biser preko DVD-ja, se skromno oddolžili z darilom za prelepo gostovanje in jo nato prijetno utrujeni mahnili proti domu. Mikla je sicer nekje v torbi našel CD z venčkom prestižne slovenske glasbe, ki je skrbela, da je Bric izostril svoje glasbene čute in misli ob avtohtoni muziki.
Na Godoviču je še padla komanda »Čikpavza« in nato smo po keltskem premetavanju zopet zagledali domače kraje in svoj smaragdni biser.
Utrujeno smo se nato odpravili vsak proti svojem domu in pred spanjem zbirali vtise minulega dne.
Osebno se nisem mogel znebiti le enega občutka...
Če bi taki ljudje, kot so Prleki, imeli smaragdno reko Sočo in tako dolino, kot mi, bi z vso gostoljubnostjo in povezanostjo med kraji, ki jo premorejo u sebi in v srcu, bili nekajkratni milijarderji in to brez igralnic in brez materializma, le z ljubeznijo do svojih lepot in prefinjenim občutkom, da to tudi pokažejo vsem in vsakomur.
Hvala Prleki!!! Hvala Jeruzalem - Ormož!!
Tako smo tega dne kar nestrpno in žejno ob 04.30 uri čakali pred PP Kobarid, da sta šofer Marijan z avtobusom prevozov KOVI iz Čezsoče in prvi vkrcujoči se potnik Mikla končno prispela iz Bovškega. Ko smo se vkrcali in prešteli, smo ugotovili, da nas je komaj kaj več kot povprečna slovenska družina 50-ih let, ampak nas je dobra volja prisotnih takoj napolnila in z radostjo smo se podali jutru (vinu) naproti. V Tolminu smo mimogrede pobrali še Bogdana in njegovo boljšo polovico ter zadovoljni objeli vedno bolj obnovljeno Keltiko. Po tako pretresenem prvem delu smo malodane odprli jutranji lokal v Logatcu, a nam ni uspelo. Je pa uspelo nekaterim prižgati tako zasluženo jutranjo cigareto.
Pot smo nadaljevali po avtocesti do počivališča Lukovica, kjer je že dišalo po francoskem objemu kavnega zrnja. Mmmmmmm.... Ma brez cigareta je »ku wda«. Ob tem smo srečali še prijatelje iz Brd, ki so hiteli fuzbalirat nekam proti Hotizi.
Res da sem izpustil nekatere tekoče dobrote iz zadnjega dela avtousa, ampak to namenoma, saj bodo brali tudi otroci in....
Ja kup smeha, smrčanja, pogleda na prelepo Štajersko je tako v hipu pripeljalo do Ormoža, kjer pa so nas že čakali; naša odlična vodiča Monika in Stanko, družbo pa jima je delal naš bivši sodelavec TRAMŠEK Mitja, ki je naše kraje (kurjo rit) zapustil nekje pomladi 1991 če se ne motim.
Skupaj smo nato odhiteli do Središča ob Dravi blizu meje s Hrvaško, kjer so nas že čakali naš šef s svojo gospo Eriko in domačini ter gosti iz veliko krajev Slovenije. Tam je potekala prireditev Martin pred Martinom, kjer smo ogledali različna kmečka opravila, krst mladega vina in veliko drugih etno značilnosti za ta okoliš. Pojedli smo dobrote z mize, ki so jih pripravili domačini in popili prve kapljice trpljenja Prleških vinarjev. Značilna prleška malica je bila ob komentarjih in zlasti ob čudovitem programu, ki ga je bogato začinila skupina izvrstnih domačih »špasmojstrov«, ki je prikazala krst mladega vina. Morebiti od imenovanega vina, precej pa od smeha ob zaigranem shovu, je Prlekija v možgančkih pričela delovati. Pridružila se nam je tudi Sonja, žena našega bivšega sodelavca.
Naša vodiča sta nam vse dogajanje sproti obrazložila in nas po okrepčilu odpeljala do etnografskega muzeja v Središču ob Dravi ter nekatere na ogled cerkvice.
Več pa se nam je uspelo pridružiti »Binglčevim antibiotikom«. Tako zadovoljni smo nato v veselem vzdušju obiskali domačo Oljarno, pridelavo bučnega olja in degustirali nekaj dobrot iz tega pridelka (zlasti ogromne količine semenk iz buč, saj so nam z vseh razlag in strani pihnili na moškost). Opravili smo še nakup izredno kvalitetnega bučnega olja in ostalih izdelkov.
Pot smo nato nadaljevali preko Koga in Gomile do Mitjinega in Sonjinega doma, kjer pa smo degustirali, vsaj zame, eno najboljših črnih (ups.. sorči rdečih) vin kadarkoli. Mmmmm višnjevo.......
Da pa nas to nebi prizemljilo, saj je izredno močno, smo kaj kmalu nadaljevali pot. Še prej nas je pri Tramškovih obiskal še en bivši sodelavec - Šimunič Mojmir. Nekaj je bilo tudi obujanj spomina na kobariške službene zdrahe, a smo prijetno druženje morali zaključiti, saj nas je čakala še dolga, »naporna« pot.
Nadaljevali smo jo po Jeruzalemski vinski cesti med terasami poraslimi z vinsko trto in poslušali prijetno pripoved o teh krajih iz ust Monike in Stanka.
Ustavili smo se v zidanici Malek in si ogledali značilno zidanico. Kot se spodobi smo se podali v vinsko klet, kjer smo ob predstavitvi kleti in grižljajih sira degustirali nekaj značilnih sort vina iz tega vinorodnega okoliša. Ogledali smo si še manjšo etnografsko zbirko v njej in kapelico, ki so jo odkrili slučajno pri obnovi zidanice. V vinoteki smo opravili tudi nakup sortnih buteljčnih vin.
Začuda! Če uživaš in guštiraš vino kot hrano, je glava povsem normalna in bistra!!
Poslovili smo se od mojstrov vina in nadaljevali pot do čudovitega in znamenitega Jeruzalema, ki je trenutno v fazi prenavljanja. Ogledali smo si staro romarsko cerkev posvečeno žalostni Mariji, malce pofotografirali okolico, nakupili spominke in se podali malce nižje do kmečkega turizma Ratek v kraju Mali Brebrovnik, kjer smo imeli pozno kosilo z vsemi dodatki in glasbenimi vložki sinov domačih. Gospodar nas je popeljal tudi v svojo lastno čudovito klet in nam svoj trud izdatno obrazložil s polnimi kupicami rujnega.
Sledila je še Prleška gibanica in še »glaž al dva« žlahtne zibanice. Tako smo priromali do kraja našega čudovitega druženja v teh prečudovitih krajih, ki jih bogatijo predvsem sami ljudje - dobrovoljni, enkratni gostitelji Prleki.
Po avtobusu do Ormoža, kjer smo se z vodičema Moniko in Stankom ter Tramškovima poslovili, smo si ogledali tudi ves ta Prleški biser preko DVD-ja, se skromno oddolžili z darilom za prelepo gostovanje in jo nato prijetno utrujeni mahnili proti domu. Mikla je sicer nekje v torbi našel CD z venčkom prestižne slovenske glasbe, ki je skrbela, da je Bric izostril svoje glasbene čute in misli ob avtohtoni muziki.
Na Godoviču je še padla komanda »Čikpavza« in nato smo po keltskem premetavanju zopet zagledali domače kraje in svoj smaragdni biser.
Utrujeno smo se nato odpravili vsak proti svojem domu in pred spanjem zbirali vtise minulega dne.
Osebno se nisem mogel znebiti le enega občutka...
Če bi taki ljudje, kot so Prleki, imeli smaragdno reko Sočo in tako dolino, kot mi, bi z vso gostoljubnostjo in povezanostjo med kraji, ki jo premorejo u sebi in v srcu, bili nekajkratni milijarderji in to brez igralnic in brez materializma, le z ljubeznijo do svojih lepot in prefinjenim občutkom, da to tudi pokažejo vsem in vsakomur.
Hvala Prleki!!! Hvala Jeruzalem - Ormož!!
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
